
Da, sebi
9. februarja, 2025
Potovanje
23. februarja, 2025Preden sem pričel pisati blog za današnji dan, sem razmišljal o čem naj pišem. Ali napišem nekaj na splošno ali pa napišem nekaj o tem kar se mi je zgodilo včeraj. Ampak tisto kar se mi je zgodilo včeraj je mogoče že malo bolj osebno in mogoče bi bilo bolje, da ne delim tega z vsemi. Seveda je takšno razmišljanje imel moj ego, ki se na trenutke še trudi, da sem karseda čim manj ranljiv in odprt. Vsekakor mu moram čestitati za ves trud, ki ga vlaga v to, da si na trenutke želi še ohranjati stare vzorce in staro delovanje, saj je to nekaj kar mu je poznano in domače. Ker pa čutim zelo močno povezavo s samim seboj in svojo dušo, se ego kar hitro umakne in mi da prostor, da delim sebe. Kar pomeni tudi to, da si dovolim biti to, kar sem. Brezpogojno. Včeraj, ko sem prebiral knjigo z naslovom Pretresite svoje družinsko drevo od avtorice Maje Debevc, sem naletel na naslednji zapis, ki se me je dotaknil v samo globino moje duše: »Sreča je notranji mir. Kjer je notranji mir, tam ni niti strahu ali anksioznosti niti moči niti navezanosti ali odvisnosti. Tam samo ste – takšni, kot ste, ste popolni.« – In ravno ta zadnji stavek je v meni sprožil močnejši odziv kot po navadi. Namreč že nekaj časa se zavedam svoje veličine. Se zavedam svoje lepe energije in svojega ogromnega srca. Ampak ta stavek pa je včeraj ustvaril pot v še globlje zavedanje tega. Da takšen kot sem, sem popoln. In to je še kako res. Začel sem se spraševati, zakaj se je moja duša ravno na ta stavek odzvala tako čustveno. In odgovor na to sem dobil šele danes zjutraj. Ta stavek je v meni prebudil nekaj, kjer se je moja duša spominjala svoje prave vrednosti. Svoje prave unikatnosti. Namreč ta stavek me je vrnil nazaj v čas, ko mi še svet ni dajal različne nalepke o tem kdo sem, kaj sem in kaj bi moral v tem svetu početi oz. kaj bi moral postati. Vrnilo me je do trenutka, ko sem bil še nepopisan list papirja. Čist, brez kakršnihkoli pack. Ko še nisem potreboval različnih mask za različne ljudi in situacije. Samo zato, da bi lahko spadal in da bi bil sprejet in viden. Skoraj vsak od nas ve kako težko je biti nekaj kar nisi, samo da bi spadal nekam in da bi te ljudje sprejemali in ti s tem dajali pozornost. To je za nas in našo dušo zelo utrujajoče. Saj se mora zavoljo vsega tega pomanjševati, da bi ohranjala neke odnose, ki niso v najvišje dobro nje. In ravno zaradi tega se me je ta stavek tako dotaknil, ker sem se spomnil na vse trenutke, ko sem zanikal samega sebe in s tem deloval proti sebi. Spomnil sem se na vse trenutke kjer sem moral igrati določeno vlogo samo z namenom, da sem bil viden in sprejet. In po tem kratkem potovanju skozi svojo preteklost, me je na koncu oblila ena sama radost. Prišlo je zavedanje, da po vseh teh letih končno ne potrebujem več mask. Da se ne potrebujem več pomanjševati in skrivati dele sebe. Da mi ni potrebno ugajati in biti nekaj kar nisem. Da si dovolim biti to, kar sem. Da si dovolim izraziti sebe na različne načine. Da ugajam najprej sebi. Da imam samega sebe rad ter da se cenim in spoštujem. Da se sprejemam takšnega kot sem in da hkrati ozaveščam in spuščam stare stvari, ki niso več del mene. Vse to mi omogoča, da ohranjam in še povečujem to povezanost s sabo. Vse to mi omogoča, da ohranjam mir in srečo znotraj sebe. Le tako sem lahko zares v stiku s sabo in z življenjem samim. Na tej naši poti zelo hitro pozabimo, kdo smo v resnici. Delo na sebi nam omogoča ravno to, da se spominjamo tega. Ker ko se enkrat zavedamo tega kdo smo in ko se zavedamo svoje prave vrednosti, se prenehamo ukvarjati s svetom zunaj nas in začnemo dajati vedno več pozornosti nase. In tako lahko po dolgem času zares začutimo samega sebe. Svojo vrednost. Ker saj veste: »Takšni kot smo, smo popolni«.




