Pot v srce

Dajem namero, da se skozi ta zapis zlijejo besede, katerim je namenjeno, da dobijo fizično obliko. Čutim svoje srce. In hkrati danes čutim močno sporočilo, ki ga želi predati. Šepeta mi, da naj kaj več povem o poti, ki vodi v naše srce. V naše jedro bitja.

Srce je tisto, ki nas povezuje s sabo, z življenjem, z vesoljem. Razmišljam o znanem stavku, ki pravi: »Poslušaj svoje srce.«. Dolgo časa nisem najbolj vedel, kaj točno bi naj to pomenilo. Mislil sem, da moram poslušati bitje svojega srca in šteti število utripov, ki jih naredi na minuto. Nisem vedel, kako in kaj naj povežem to s svojim življenjem. Danes, po vseh teh letih, mi je končno jasno, kaj so želeli sporočiti s tem stavkom. To, da naj poslušamo svoje srce, v bistvu pomeni, da naj poslušamo svoj občutek. Oziroma da poslušamo sebe. Da lahko slišimo, kaj nam duša želi sporočiti.

Sporočila svoje duše namreč lahko prejemamo skozi svoje srce. Ne moremo pa slišati in začutiti sporočil, če nismo povezani sami s sabo. Če smo ujeti v tej frekvenčni gostoti na Zemlji, katero sestavljajo kolektivna prepričanja, vzorci, iluzije. In ravno takšen občutek ujetosti se skozi vsa ta leta skozi naša življenja samo krepi. Tako močno, da se navadimo in posledično sprijaznimo, da tako mora biti. Da je ta občutek ujetosti, tesnobe nekaj povsem naravnega. In da to tako ali tako vsak doživlja in da je to nekaj povsem naravnega.

Ampak to je ena velika laž in ena velika iluzija. To ni naše naravno stanje. Naše naravno stanje je mir. Mir pa lahko začutimo znotraj sebe, ko se povežemo s sabo. S svojo dušo. Ko se povežemo s svojim srcem. Naše srce je tisto, ki z namenom ne preneha biti, vse dokler ne zapustimo našega fizičnega telesa. Vsak njegov utrip nas spominja, da je tukaj z nami ter da nas čaka, da se povežemo z njim. Da ga začutimo.

Da pa se lahko povežemo z njim ter začutimo svoje lepo srce, moramo najti pot domov. Nazaj k sebi. Na tej poti marsikaj začne odpadati. Marsikatero prepričanje in iluzija se mora porušiti. Pogledati je potrebno skozi marsikateri vzorec, ki je nastal v naših življenjih. Mehčati in topiti se začne naš ego, ki tako pretkano preprečuje, da bi se povezali s svojim srcem. On je tisti, ki se najbolj boji spremembe. Spremembe v nas samih. In ni, kot pravijo nekateri, naš sovražnik, ampak je samo naš prijatelj in pomočnik, ki nas v bistvu uči, kako z njim ravnati. Tako kot um sta zelo pomembna akterja v naših življenjih, katera je potrebno samo bolje spoznati.

To pa se zgodi, ko začnemo spoznavati sami sebe. Svoje delovanje. In posledično tako spoznamo tudi delovanje njiju. Dolgo časa sem bil mišljenja, da sta um ter ego moja sovražnika, da sta nekdo, ki mi preprečujeta, da bi lahko jaz v polnosti začutil sebe in svoje srce. Izkazalo pa se je, da sta ključna za razumevanje samega sebe in za razumevanje življenja.

Pot v srce se začne takrat, ko smo pripravljeni. Življenje pa nas bolj kot kadarkoli prej skozi različne situacije in odnose potiska ravno v to smer. V smer srca. Saj ve, da ko se enkrat začnemo povezovati s sabo, svojo dušo in ko se povežemo s svojim srcem, takrat zares začutimo sebe in svojo dušo. Zaradi česar smo tudi tukaj. Da se spomnimo, kdo smo.

Naše srce ima vse odgovore. V sebi imamo neskončno znanje, ki ga je potrebno samo prebuditi. Srce je tisto, ki nas vodi po poti, preko katere se lahko na različne načine prebuja. Povezava z našim srcem je tista, ki oskrbi ter pozdravi vse naše rane in ki nam pomaga občutiti bolečino, da se le ta lahko transformira. Pot v srce ni nekaj, kar bi morali fizično prehoditi. Temveč gre za notranje potovanje, ki pa se dogaja v vsakomur od nas, če se tega zavedamo ali pa ne. Vsak posameznik ima svojo pot, svoje lekcije, svoje iniciacije in svoje izkušnje. Vsaka pot pa nas vodi v srce. Nas vodi domov, k sebi.