Minljivost

Dogodki, ki so se zgodili v tem tednu, so me opomnili na našo minljivost tukaj na Zemlji. Dobesedno lahko čez noč izgubimo naše bližnje, prijatelje, sodelavce, partnerje,… Vsak od nas je verjetno že šel skozi kakšno situacijo, kjer smo izgubili nam zelo drago osebo. Bolečina ob njihovem odhodu zna biti velika in globoka, ter se nas lahko dotakne v jedro naše duše. Saj smo se z vsako osebo tukaj na Zemlji, na nekem nivoju dogovorili, da bomo tukaj preživeli določen čas skupaj. Dogovorili smo se, da bomo živeli skupaj, se družili, učili, rastli drug ob drugem, ter ustvarjali spomine, ki se bodo večno shranili v naš dušni zapis. Ob izgubi pa lahko hitro zapademo v vrtinec, kjer se začnemo spraševati, zakaj nas je ravno ta oseba morala zapustiti. In zakaj je odšla tako hitro. Vsaka duša, si izbere svoj čas prihoda kakor tudi čas odhoda. Vsak od nas si izbere kako dolgo bo tukaj na tem svetu, kaj vse bo izkusil, skozi katere stvari bo šel, kaj vse bo ustvaril in kaj vse bo na koncu koncev zapustil za sabo. Ob takšnih trenutkih se zavedam, da smo minljivi. In prav je tudi, da si vzamemo čas za žalovanje. Da si dovolimo čutiti bolečino. Da ji ne poskušamo ubežati, se ji skriti ali pa jo potlačiti. Ampak da se ji povsem predamo. Le tako lahko zares sklenemo krog žalovanja ter se kasneje pomaknemo proti hvaležnosti. Za vsako osebo, ki je bila del našega življenja ter nas je nekje na naši poti zapustila, smo lahko iz srca zares HVALEŽNI. Hvaležni smo lahko za vsak trenutek, ki nam je bil dan, da smo ga lahko preživeli z določeno osebo. Da smo lahko skupaj ustvarjali lepe spomine, ki bodo v nas ostali za vedno. Hvaležni smo lahko za njihovo prisotnost ter za vse stvari, skozi katere smo šli skupaj z njimi. Hvaležni smo lahko za vsa učenja, lekcije ter znanje, ki nam jih je ta oseba prišla predati. Takšne situacije in dogodki me globoko spomnijo, da sem hvaležen za vsak dih, ki mi je dan. Da je življenje prekratko, da bi ga živel površinsko in bi se samo sprehodil skozenj. Tu sem, da živim. Da poslušam sebe in svoji notranji glas, ter da ostajam zvest samemu sebi ne glede na vse. Tukaj sem, da izkušam življenje ter da živim prisotno in delujem iz prostora SRCA. Vsak človek, ki nas je zapustil, je del naše poti. Prav vsak jo je na nek način pomagal tlakovati, da lahko mi sedaj hodimo po tej poti. In kako jih lahko najbolj počastimo? Samo tako, da ŽIVIMO. Da se ustavimo in smo hvaležni. Da smo hvaležni za vse ljudi, ki nas spremljajo na naši poti. Da smo hvaležni za vse situacije in izkušnje, katere nam predaja življenje. Da rastemo in se razvijamo. Da smo hvaležni za mir in da živimo polno in pristno življenje. Da ne gojimo zamer in jeze znotraj nas. Ampak da odpuščamo sebi in drugim, ter v vsakem trenutku ravnamo po svojih najboljših močeh. Kolikor v danem trenutku znamo in vemo. Življenje tukaj se konča, ko se duša odloči zapustiti fizično telo. Kar pa ne pomeni, da s tem izgine tudi njena duša. Namreč naša duša je večna in vseprisotna, ter se njeno potovanje nikoli zares ne konča.