Obdobje miru

Počasi se prebujam iz zimskega spanca. Ampak ne iz spanca NEZAVEDANJA, v katerem sem bil vrsto let svojega življenja. Temveč iz spanca, kjer sem na nek način počival. Kar pa ne pomeni, da nisem počel ničesar. Ravno nasprotno. Še več časa sem preživel s sabo. Še več časa sem preživel v tišini. Šel sem še globlje v raziskovanje samega sebe. Še več časa sem posvetil branju in učenju različnih stvari. Takšnih po katerih moja duša kliče. Na meni je samo, da se odzovem notranjemu klicu. Podobno je bilo z na novo postavljeno spletno stranjo ter s tem, da se še bolj izpostavim. Glas znotraj mene mi je dopovedoval, da še bolj delim sebe in pa to skozi kaj vse se moja zavest izraža. Preko Reikija ter držanja prostora ljudem, ki si želijo raziskovati svoje globine. Ki želijo nekaj spremeniti v svojih življenjih. Ki si želijo živeti. In zavedam se, da lahko ljudem ponudim toliko kolikor lahko najprej ponudim sebi. Iz srca sem hvaležen za obdobje skozi katero sem šel. Vem in zavedam se, da sem veliko stvari že ozavestil in da sem resnično zrasel. A znova in znova me fascinira življenje, ko mi pokaže kaj vse se še lahko naučim. Kaj vse se še lahko moja duša spomni. In vem da se pot rasti in razvoja nikoli ne konča. Zavest je tukaj da se preko vsakogar od nas izraža na svoj način. Kar je zares čudovito. Toliko ljudi in duš na svetu, a nobena ni drugi enaka. Vsaka je po svoje unikatna. Vsak od nas nosi v sebi ogromno potencialov in sposobnosti. Zato sem hvaležen življenju, ki me pelje po poti kjer lahko vse to odkrivam in preko katerih se lahko jaz in moja duša izražata. Bilo je obdobje, kjer sem se popolnoma izoliral. To pa samo zato, da sem lažje slišal sebe. Svoj notranji glas. Da sem po vsem tem ugajanju in razdajanju sebe, večina svojega življenja, končno začel ugajati sebi. Da sem končno prisluhnil sebi. Šele sedaj, ko čutim, vidim in slišim samega sebe, lahko zares sledim sebi. Si dovolim biti to, kar sem. Da sem lahko vse te stvari, ki sem jih iskal zunaj sebe z namenom da bi prišel do notranjega miru, končno našel v sebi. Da sem si lahko pomagal in si dovolil razsvetliti senčne dele mene, ki so bili potrebni moje pozornosti in predvsem ljubezni. In da lahko s svojim srcem in s svojo prisotnostjo na takšen in drugačen način držim prostor tudi ostalim. Da lahko ozavestijo stvari v življenju, ki jih ovirajo pred tem da bi živeli polno in pristno življenje. Da bi živeli svoje življenje iz prostora notranjega miru in srca. Čutim, da po tem obdobju, ki sta ga v glavnem sestavljala MIR ter TIŠINA, počasi prihaja obdobje zorenja. Obdobje, kjer bodo počasi na plan začela prihajati vsa semena, ki sem jih posadil v preteklosti. Ko pogledam nazaj, sem neizmerno ponosen nase ter na svojo pot. Še bolj pa ob tem čutim globoko hvaležnost. Iz srca sem hvaležen za MIR, ki ga čutim v sebi. Ker vem, da je moja duša iskala ravno to. In ni mogla priti do tega, kakor pa da se je podala skozi pot in izkušnje katere so ji bile namenjene. Zato sem še toliko bolj hvaležen za vse stvari, ki so se mi oz. niso zgodile. Saj je vse bilo z namenom. Saj se popolnoma vse dogaja ZAME. Saj se vse dogaja za NAS.