Ko zapustimo sebe

Sedim in razmišljam. Razmišljam o notranjem miru. Razmišljam o tem, kako močno lahko ljudje zares trpimo, če znotraj nas ni miru. Če imamo znotraj nas občutek, da nismo dovolj dobri. Kako res na naše delovanje in počutje vplivajo vsi VZORCI in PREPRIČANJA, ki smo jih kupili in privzgojili že v samem otroštvu. Že zgodaj v naših življenjih so nas začeli ocenjevati doma, v šolah, ter kasneje v službah in še marsikje drugje. Potem pa nas naprej ocenjujejo prijatelji, sodelavci, partnerji,… Vso življenje nas vedno nekdo ocenjuje in nam podaja ocene po njegovih merilih. In mi se ves čas trudimo, da bi ohranjali dobre ocene. Četudi bi za te dobre ocene morali zanikati samega sebe in svoje bistvo. Samo zato, da bi nas sprejeli. Ker to si želimo. Da bi nas sprejeli. Da bi nas imeli radi. In zakaj si to tako močno želimo? Zakaj si tako močno želimo pozornosti zunaj nas in pa to, da bi nas nekdo pohvalil, videl, slišal? Ker globoko v sebi nekje še čutimo, da nismo dovolj dobri. Da nismo dovolj vredni. In da bi zapolnili to luknjo v nas, iščemo zunaj nas odrešitev, da bi se počutili dovolj vredne. In zato pravim, da večina svojega življenja sploh ne živimo zase, ampak za druge. Ker si na vse pretege želimo samo eno: Da bi nas ljudje imeli radi. In to samo zato, ker sebe nimamo dovolj radi. Ker sami sebi ne izkažemo ljubezni. In dobesedno »kupujemo« LJUBEZEN in SREČO od drugih. In ta cena je po navadi zelo draga. Saj moramo za to ceno zapustiti sebe in postati nekaj kar nismo. Ker nas določeni ljudje sprejmejo in pohvalijo samo takrat, kadar zadostimo njihovim potrebam in njihovi sliki, katero so si ustvarili o nas. Zato tako hitro zapustimo sebe in se odpravimo na pot, kjer smo ves čas v iskanju neke potrditve. Potrditve, da smo dovolj. Ta pot pa je dolga in mučna. In z vsakim korakom, ki ga naredimo na tej poti, smo samo vedno bolj oddaljeni od samega sebe. Zato se ljubezen do nas vedno bolj manjša in s tem trpljenje vedno bolj veča. Saj že zelo zgodaj zapustimo sebe in svoj dom. Samo zato, da bi našli mir, ljubezen in srečo, nekje tam ZUNAJ. To pa verjamemo zato, ker v sebi nosimo to PREPRIČANJE da bomo vse to dobili od neke osebe, stvari, ali situacije. Iskreno, pa je to samo ena velika ILUZIJA, v katero smo položili tako močno vero, da niti ne dvomimo v to, da bomo mir in srečo našli zunaj sebe. Dobesedno verjamemo, da bo v naše življenje prišel človek in nas OSREČIL. Da se razumemo, vsak človek, ki pride v naše življenje pride z določenim namenom. Da nas nekaj nauči. Nekateri pridejo, da nas oddaljijo od te sreče, tega miru. Nekateri pa pridejo izključno z namenom, da nam pokažejo ravno to, da se sreča skriva v nas. Že od nekdaj. Zato opažam koliko enega trpljenja je v samih odnosih med ljudmi. Vidim partnerstva polnih ene nesreče, bolečine, trpljenja in drame. Temu pa je tako samo zato, ker sta v prvi vrsti oba nesrečna sama s sabo. Saj oba iščeta mir, srečo in ljubezen v drug drugemu. Medtem ko pa se vse to skriva znotraj nas. Do tega pa lahko pridemo samo, če smo pripravljeni pogledati vase. Pogledati na življenje še iz drugačne perspektive. Le tako lahko opazimo kako smo se ujeli v ILUZIJO tega, da nismo dovolj dobri. Da nismo dovolj vredni. Da si ne zaslužimo lepe, pristne in globoke ljubezni. Vse to si zaslužimo. Vse to lahko ustvarimo. Ampak najprej, moramo pa vzpostaviti lepo, pristno in pa globoko ljubezen, s samim sabo. Šele, ko spremenimo sebe, se začne spreminjati svet zunaj nas. Takrat se začnejo spreminjati tudi sami odnosi, kakršnikoli že. In ta zapis bom zaključil s povsem enostavnim stavkom, ki pa vseeno nosi v sebi globino: »Spremeni sebe, spremeni svet.«