Življenje

Življenje se hitro odvija. Čas neverjetno hitro teče. Tako hitro, da mi s tem daje še enkrat več potrditev, da je čas iluzija. Začenja se velika čistka na Zemlji in to se čuti. Čistka v smislu, da odpada z nas prav vse, kar ni več skladno z nami. Z našo dušo. Kar ni več v najvišje dobro nas. Kar nas vleče nazaj ali pa nas ovira, da bi živeli svoje življenje v miru in da bi živeli polno življenje.

Odnosi se transformirajo in preoblikujejo ali pa se enostavno zaključujejo. Energije v svetu so tako močne in rušilne, da enostavno ne podpirajo več tistega, kar ni več v najvišje dobro nas in vseh vpletenih. In ker se vse tako hitro odvija, vidim, da življenje od mene zahteva PRISOTNOST. In to z velikimi črkami. In da sem sploh lahko prisoten, moram biti v stiku s sabo, s svojo dušo, s svojim virom.

Trenutek zdaj je tisti, ki odpira vrata do te povezave s svojo dušo. Ko sem prisoten, lahko opazim svoje misli, se zavedam svojih dejanj in besed. Zavedam se svojega delovanja. Hkrati me življenje vabi k temu, da sem večni opazovalec. Da opazujem sebe kot tretjo osebo ali iz ptičje perspektive, saj lahko tako vidim širšo sliko, ki mi jo življenje ponuja. Da opazujem tudi ljudi in svet okrog sebe, saj mi ves čas daje sporočila in signale, po kateri poti moram iti.

In bolj kot vse skupaj spremljam in opazujem, lažje dojemam, kakšen načrt si je moja duša ustvarila, preden se je odločila utelesiti tukaj na Zemlji. Bolj kot sem povezan s sabo, bolj kot čutim sebe ter bolj kot vidim in slišim sebe, bolj mi je jasno, kaj si je moja duša izbrala. Kaj je moje poslanstvo oziroma zakaj sem tukaj.

Vsak dogodek v mojem življenju je dovršen. Vse situacije, preizkušnje in vsi odnosi so tako dovršeni in v božanskem redu, da v sebi globoko čutim, da sem na pravem mestu in da sem točno tam, kjer trenutno moram biti. Verjamem, da sem že vse svoje življenje točno tam, kjer moram biti, s tem da v preteklosti, ko sem še taval po svetu in bežal pred samim sabo, tega nisem bil sposoben videti na takšen način.

Ampak danes vem, da se je vsa ta pot do tega trenutka zdaj, ko to pišem, morala odviti tako, kot se je. Saj je vse to s sabo prinašalo ogromno učenja, izkušanja in modrosti. Vse z namenom, da je lahko prišlo do čutenja. Da sem začel čutiti. Da sem začel opazovati svoje misli in se prenehal identificirati z njimi. Da sem prenehal tlačiti svoja čustva, ampak sem jih sprejel in si jih v polnosti dovolil začutiti.

Vse z namenom, da se je lahko v meni prebudil občutek. Da je lahko prišlo v ospredje čutenje. Čutenje pa je tisto, kar mi je omogočilo, da sem lahko začutil svojo neskončno, prelepo dušo, katero še naprej skozi različne situacije, dogodke in odnose globlje spoznavam.

Še bolj sem začutil širino in globino ter hkrati tudi hvaležnost vseh dogovorov, katere je moja duša sklenila z različnimi ljudmi v življenju. Vsaka oseba, ki je povezana z določeno situacijo, dogodkom ali izkušnjo v mojem življenju, prinaša s sabo določeno učenje, sporočilo in hkrati tudi zavedanje.

Šele sedaj sem začel dojemati, kako si prav vsaka duša na tem planetu izbere življenje, ki ga bo izkusila. Kako si vsaka duša posebej naredi svoj načrt, svoje dogovore in si določi stvari, ki jih bo v tem življenju izkusila oziroma kar v tem življenju namerava preseči. Bolj kot sem začel dojemati stvari še iz tega pogleda, je v moje življenje lahko vstopilo še več razumevanja in še več sočutja.

Na ta planet Zemlja smo prišli po izkušnjo. Preko izkušenj v naših življenjih spoznavamo sami sebe, saj smo pred prihodom na ta svet pozabili, kdo v resnici smo. In če smo zares pozorni, v zavedanju in v trenutku zdaj, lahko vidimo, da nam življenje na vsakem koraku razkriva ravno to resnico. Resnico o tem, kdo smo.