Zaupanje

Danes bom govoril o zaupanju. Predvsem o zaupanju vase in o zaupanju v življenje sploh takrat, ko nam ni najlažje. Kolikokrat se znajdemo v raznih situacijah in gremo skozi preizkušnje v našem življenju, kjer ne vidimo luči na koncu tunela in kjer se počutimo izgubljene. Kako zaupati, ko nas življenje preseneti kot strela z jasnega in to na takšen način, da nam v danem trenutku ni prav nič jasno. Ko nas strese, pretrese in nas položi na tla. Ali pa celo do samega dna. Tudi sam se znašel v situaciji, ki je zame predstavljalo DNO. Kjer mi v danem trenutku ni bilo prav nič več jasno. Zakaj jaz? Zakaj se mi to dogaja? Kaj delam narobe? Kako to, da sem se znašel tukaj in padel tako nizko? Kako sem se lahko tako izgubil? Sploh pa me je najbolj presenetilo prav to, ker sem mislil, da hodim pravo pot in da s tem ko delam na sebi, raziskujem sebe, da se potem tega dna pač ne bom dotaknil ampak da bo prav nasprotno. Dokler nisem uvidel, da je življenje s tem, ko mi je dalo to izkušnjo želelo samo to, da se tudi jaz podam do samih globin svoje duše. In tudi z namenom. Namreč, če sem želel zares spremeniti svoje življenje sem moral tudi zares globoko pogledati vase. V same globine svojega bitja. In šele zdaj se zavedam, da dno ni nekaj slabega, kot imamo mogoče prepričanje o tem. Ampak je v bistvu to dno zame predstavljalo samo to, da sem se po vseh teh letih dela na sebi, raziskovanju svojih vzorcev, prepričanj, znašel v samih globinah svoje duše. V samem JEDRU. Le tako sem se lahko dotaknil svojega bistva, da se je moja duša spomnila KDO SEM in ZAKAJ SEM TUKAJ. In pa sploh to, da mi je bilo pokazano, kaj jaz nisem. Šele ko sem se znašel v situaciji, sem se prvič v življenju počutil kot da ne vem več kdo sem ter kam sem sploh namenjen. Življenje pa mi je v bistvu s tem samo želelo pokazati v kakšnih prepričanjih in iluzijah sem živel ves čas. Šele takrat sem lahko spoznal, da vse stvari in vso neko breme ter prtljago, ki sem jo nosil s sabo vso svoje življenje, sploh NI MOJE. Ampak sem večina teh stvari prevzel od drugih ter jih pridno nosil. Ker pa moja duša ni mogla več zdržati tega, da je Miha živel življenje drugih in sploh ne svojega, se je odločila, da me pelje skozi takšne izkušnje kjer se bom lahko spomnil svojega bistva in spoznal kdo jaz sploh sem. In takrat, ko so stvari odpadale z mene z bliskovito hitrostjo moram priznati, da je bilo zelo intenzivno. Ampak nič kar jaz ne bi mogel zdržati. Vedno se lahko spomnimo, da nam življenje nikoli ne naloži toliko bremen ali pa nas pošlje skozi preizkušnje, ki jih mi ne bi mogli preseči. Spoznal sem namreč, da bolj kot je intenzivno v določenih trenutkih, bolj in več stvari želi odpasti z nas, ki že dolgo niso več v najvišje dobro nas. Lahko je to pretirana navezanost na različne stvari ali ljudi, potem razna prepričanja, ki smo jim slepo verjeli vso svoje življenje. Eno izmed takšnih je definitivno ta, da mi že od samega začetka globoko v sebi mislimo in čutimo, da nismo dovolj vredni. Da si ne zaslužimo ljubezni. Da si ne zaslužimo le najboljše. Bistvo pa je to, da si vse to zaslužimo. Ampak nam življenje nič od tega ne more dostaviti, saj so naši PODZAVESTNI vzorci tako močni, da energija ne dopušča, da bi nam življenje sploh lahko karkoli od tega kar si zares želimo, dostavilo. Šele ko sem začel zares ozaveščati svoje vzorce in prepričanja sem lahko prvič v življenju naredil nekaj drugače. Sem lahko na svoje izbire, odločitve in dejanja pogledal še iz druge perspektive. Bolj sem začel opazovati svoje MISLI in ČUSTVA, katere sem potlačeval na različne načine. In sem se jim po vseh tel letih začel bolj posvečati ter se jih zavedati. Začel sem obračati svoje misli in pa si dovolil vedno bolj ČUTITI vsa čustva, ki so prihajala na plano. Nisem več bežal pred njimi ampak sem se podal v samo jedro njih, da so mi lahko pokazala kaj vse še imam za ozdraviti in kaj vse sem potlačeval toliko let. In v trenutkih, ko ni bilo najlažje mi je ostalo samo to, da sem ZAUPAL. Da sem zaupal, da vse kar se dogaja v mojem življenju, se dogaja ZAME. Da sem zaupal, da je na koncu vedno vse dobro. In to je še kako res. Skozi to pot me življenje uči ravno to, da vse kar se mi dogaja v določenem trenutku, se dogaja izključno zaradi tega, ker življenje želi da še naprej RASTEM in se RAZVIJAM ter da ŽIVIM svoje življenje in ga izkušam v njegovi polnosti. Na meni je samo, da zaupam. Saj ko zaupamo, življenje in vesolje vedno poskrbita, da se vse odvije v naše najvišje dobro.