Umetnina

Vsak od nas je svojevrstna ter unikatna UMETNINA, katero ustvarja vsak po svoje in uporablja barve, katere si vsak posameznik želi. A večina časa v svojem življenju sem imel občutek, kot da to umetnino, katera je nastala na poti mojega življenja, sploh ni moja. Počutil sem se kot, da sploh ne držim več svojega čopiča v rokah ampak je ta čopič v rokah drugih. In dolgo časa sem imel prepričanje, da so mi drugi odvzeli ta moj čopič in začeli ustvarjati mojo umetnino po svojih željah. Kar v bistvu pomeni, da sem dolgo časa verjel, da so ostali krivi za moje slabo počutje ali pa zato, da meni ne gre v življenju tako, kot sem si zamislil ali pa želel, da se odvija. Dolgo časa sem podzavestno kazal s prstom na ljudi in na okolico, češ kaj mi delajo oz. kaj so mi naredili. S tem pa sem, kar je bilo seveda mojemu egu zelo všeč, gojil določeno zamero in s tem hranil zgodbo/dramo, v kateri sta moj um ter ego naravnost uživala. Medtem pa je moja duša ravno zaradi teh igric najbolj trpela. Dokler življenje pred mene ni postavilo kristalno čisto ogledalo, v katerem se po vsem tem času spoznal, da sem bil jaz tisti katerega sem videl v odsevu ogledala. Jaz sem bil tisti, ki sem določene stvari in situacije s svojo vibracijo privabil v svoje življenje. Privabil sem točno takšne ljudi, ki so me prišli spomniti in mi tudi pokazati kako sam sebe v bitu sploh nisem imel rad. Pokazali so mi kako nizko lastno vrednost sem imel in kaj vse sem dovoljeval v svojem življenju ravno zaradi tega, ker sam sebe nisem znal ceniti, spoštovati in se imeti zares rad. Vse to so mi prišli pokazati perfektni igralci, ki so ustvarili točno takšne okoliščine preko katerih se je duša lahko spominjala tega KDO V RESNICI JE. Spoznanje, da sem jaz tisti, ki sem določene stvari dovoljeval, je bilo za moj ego in um zelo neprijetno. Saj sta želela še naprej ohranjati izgovore in igrati žrtev, v smislu kaj vse mi okolica kaže ter dela. Vse dokler se nisem odločil, da začnem prvič v svojem življenju postavljati sebe na prvo mesto. Da sem dal pozornost nase in res samo nase. Samo tako sem se lahko podal v svoje globine in začel zdraviti dele znotraj sebe, ki so potrebovali mojo pozornost in varen prostor. S tem pa so na plano prihajali vzorci in prepričanja katere sem lahko po vsem tem času lahko zares pogledal, opazoval in jih začutil. Hkrati pa sem se jim zahvalil, saj so me le-ti pripeljali do določene točke v mojem življenju. Nato pa sem se moral od njih tudi posloviti in jih opustiti, da se je lahko naredil prostor v katerega je lahko končno vstopil Miha. To kar Miha zares je. In od tistega trenutka dalje, sem začel ponovno vzpostavljati stik s samim sabo. Kot, da bi se začel ponovno spoznavati, ampak tokrat brez nepotrebnega balasta in stvari, ki so meglile mojo pravo esenco. V ospredje so počasi začeli prihajati moji dušni talenti, potenciali ter vrednote. Življenje lahko zares živimo samo takrat kadar smo v stiku s sabo. Kar pomeni tudi, da smo mi ta umetnina katero smo prišli spoznavati in ustvarjati. Problem pa nastane, ko se prenehamo ukvarjati s svojo umetnino in se začnemo ukvarjati z umetnino drugih. V trenutku, ko se začnemo pretirano ukvarjati z okolico in z drugimi ljudmi, pomeni da zapustimo samega sebe in se zopet ujamemo v vrtincu, kjer želimo spreminjati okolico ter ljudi, da bi se mi zopet dobro počutili. Ker, ko se bodo ljudje in okolica zunaj nas spremenili bomo pa mi srečni, veseli ter pomirjeni sami s sabo. Kar pa je ena zelo velika iluzija in zmotno prepričanje, ki smo ga na tem planetu Zemlja prevzeli. Prave sreče ne bomo nikoli zares našli zunaj sebe, ampak jo bomo našli sploh pa ZAČUTILI samo znotraj nas. To, da se pretirano ukvarjamo z okolico in ljudmi okrog nas, ter jih s tem želimo spremeniti, pomeni samo to, da se nočemo v prvi vrsti soočiti sami s sabo. Ker še del nas želi zbežati pred nečem in si ne želi pogledati globlje. Po drugi strani pa pomeni tudi to, da ne sprejemamo osebe nasproti nas. Ne sprejemamo in ne spoštujemo njihove umetnine. Tukaj vedno dodajam to, da to ne pomeni, da sprejemamo sploh pa dovoljujemo določena dejanja, ki so nespoštljiva ter niso v najvišje dobro nas in kličejo po tem, da postavimo tudi določene meje. Saj je tudi postavljanje mej v takšnih situacijah odraz ljubezni do sebe. Do svoje umetnine. Čas je, da se začnemo zavedati tega, da smo mi tisti, ki držimo čopič v svojih rokah in da je na nas, kakšno sliko oz. umetnino bomo narisali ter zapustili na tem planetu. In ne pozabimo, da kakor smo mi tisti, ki ustvarjamo umetnino, smo hkrati tudi umetnina sama.