Sveto partnerstvo

Pred par dnevi je prišlo skozi mene sporočilo z ogromno globine in velikim pomenom. Navezovalo se je na odnose, partnerstvo in na sveto združitev obeh. Če pogledamo odnose, razmerja in partnerstvo danes, lahko kar hitro ugotovimo, da se nam je nekje na poti zelo zalomilo. Postali smo nezdravo čustveno navezani, si začeli osebo s katero smo v odnosu lastiti ter jo kontrolirati. Poleg tega pa smo se začeli pretirano ukvarjati z njimi namesto, da bi fokus in pozornost dali nase. Da bi se najprej posvetili sebi in odnosu do samega sebe. Kajti ravno odnos do samega sebe predstavlja TEMELJ za vse naše odnose. Vedno se začne pri nas samih. Del nas si želi imeti globoke in pristne odnose, nimamo pa v prvi vrsti vzpostavljenega globokega in pristnega odnosa s samim sabo. Zato nam tudi ne uspeva poglobiti odnose v razmerjih, ker se še vedno sami počutimo nekako prazne. Kot, da nam še vedno nekaj manjka. Kjer še vedno mislimo in čutimo, da nismo dovolj. Še vedno imamo PREPRIČANJE, da nas bo nekaj ali nekdo zunaj nas rešil ali osrečil. Ne zavedamo pa se, da smo mi ta rešitelj katerega čakamo že vse svoje življenje in da se sreča skriva v nas. In dokler tega ne začutimo znotraj sebe ter dokler ne začutimo svoje prave lastne vrednosti, bomo vedno iskali nekoga ali nekaj zunaj nas, da nas IZPOLNI ali OSREČI. In ravno zaradi tega pomanjkanja ljubezni do samega sebe nato hodimo iz odnosa v odnos. V iskanju, da ko nas bo pa končno ena oseba videla, slišala, nam dala pozornost in nas postavila na prvo mesto ter nas osrečila, bomo pa zares srečni in izpolnjeni. Pa je temu res tako? Kaj pa, če moramo najprej mi sami sebe videti in slišati. Da vidimo in začutimo svojo vrednost. Da slišimo samega sebe. Svoj notranji glas. Da sami sebi damo pozornost in jo prenehamo iskati zunaj nas v obliki drugih ljudi, mnenj, socialnih omrežjih in podobno. Pozornost v obliki »Like-ov« in »srčkov« nas nikoli in nikdar ne bo izpolnila. Kvečjemu bo samo še poglobilo našo bolečino in rane katere čakajo, da se jim posvetimo in pogledamo vanje. Želimo si, da bi nas oseba naproti nas postavila na prvo mesto. Ampak ali smo v prvi vrsti sploh postavili sebe na prvo mesto. In namesto, da se pretirano ukvarjamo z drugimi, se začnimo ukvarjati sami s sabo. Le tako lahko zares spoznamo kdo smo in kaj si sploh želimo. Le tako lahko začutimo svojo pravo vrednost znotraj sebe in nato privlačimo v svoje življenje osebo iz te svoje polnosti in ne več iz neke praznine in iz prostora kjer sami sebi nismo dovolj in iz prostora kjer sami s sabo nismo zares srečni. Si sploh upamo biti nekaj časa sami in iti v svoje globine? Kako neki bomo čutili osebo nasproti nas, če pa smo sami oddaljeni od samega sebe in potemtakem niti ne čutimo sebe v celoti. Sveto partnerstvo pa predstavlja ravno to, kjer sta dve osebi, ki se v prvi vrsti imata zdravo radi in se cenita ter spoštujeta, združita v celoto. Kjer si navkljub še nepozdravljenim ranam, ki bodo v odnosu definitivno prišle na plano, držita drug drugemu VAREN PROSTOR ter sta drug z drugim POTRPEŽLJIVA in NEŽNA, sploh ob trenutkih največje ranljivosti. Je partnerstvo kjer se oba ZAVESTNO ODLOČITA, da bosta delala vsak na sebi, se razvijala in rastla drug ob drugemu. Kajti, ko oba posamezno rasteta in se razvijata, lahko le tako raste in se razvija tudi njuno partnerstvo in odnos. Gre za to, da vsak pri sebi sprejme odgovornost najprej zase, za svoje počutje ter za svoja dejanja. Da sprejemata ter dajeta drug drugemu prostor, da sta lahko to, kar v resnici sta. Kjer je namesto obsojanja – RAZUMEVANJE, namesto laži in manipulacij – RESNICA ter ISKRENOST in pa ZDRAVA ter SPOŠTLJIVA KOMUNIKACIJA. Na tem mestu moram izpostaviti tudi to, kako so je skozi čas izrabilo spolnost in spolne odnose. Postali so del MANIPULACIJE in samo kot del vedno bolj hladnega dejanja. Prišli smo tako daleč, da na to združitev gledamo kot nekaj kjer pride samo do nekega spolnega akta, brez globlje povezanosti drug z drugim. Kjer je cilj samo še potešitev naših potreb. Brez neke globine in čutenja. Ne zavedamo se, da je ta združitev, ki se zgodi med obema nekaj tako svetega in čistega. Gre za združitev dveh duš v eno, kjer imata priložnost začutiti drug drugega v samo jedro njunega obstoja. Kjer sta oba prisotna najprej sama s sabo in nato še drug z drugim. So povsem druge dimenzije, ki presegajo vsakršne površinske odnose. Odnosi so nekaj, kjer lahko delimo sebe z drugo osebo, ki si pravo tako želi deliti sebe z nekom drugim. Ampak vsak odnos pa se vedno začne pri nas samih. Če smo v nezdravih odnosih in v odnosih, ki niso več v najvišje dobro nas, se lahko najprej vprašamo kakšen odnos imamo sploh sami s sabo? Samo takrat, ko bomo pozdravili odnos sami s sabo, bomo lahko zares ustvarili lep pristen in globok odnos z nekom drugim. Saj veste, vse se začne in konča z nami.