Notranji glas

Ko je svet okrog mene glasen, na videz kaotičen ter s tem tudi situacije, se kar naenkrat počutim kot da sem sredi razburkanega morja katerega namen je, da se metaforično utopim in izgubim v njem. Kar pa v bistvu pomeni, da s tem izgubim ali utopim svoje zavedanje. Zavedanje o tem, da vem kaj se zares dogaja. Včasih se situacije zunaj mene ustvarijo z namenom, da preverijo mojo zasidranost v tem svetu. Da preverijo koliko pozornosti bom dajal zunanjemu svetu in sploh stvarem in situacijam na katere nimam vpliva. S tem pa me uči najbolj to, da ne posvečam toliko fokusa na zunanje stvari ampak nase. Na svoje reakcije. Na svoje misli, čustva in občutek, ki so v meni. Odkar sem zares začel posvečati več časa, pozornosti in energije sebi, opažam kako bolj slišim sebe. Kako sem bolj v stiku s sabo in svojo dušo. Kako vedno bolj slišim svoj notranji glas. Ta me vodi skozi življenje in situacije preko katerih vedno bolj spoznavam samega sebe. Vem, da so bili trenutki v mojem življenju, ko nisem poslušal sebe ali pa ko sem namerno utišal glas in se odločil, da mu ne bom prisluhnil. Vem kako oddaljen sem bil od samega sebe in kako dolgo sem bežal pred sabo. Pred resnico. Takrat še nisem zares želel spoznati kdo Miha zares je. Takrat sem še želel igrati to igro življenja, kjer si nadenemo vsak svojo masko ter nastopamo, igramo in smo nekaj kar nismo samo zato, da nas ljudje sprejemajo in da dobimo od njih pozornost, ki se v bistvu prikazuje kot ljubezen, ki je nismo zares prejeli v naših življenjih. To pa zato, ker je od tistih ljudi, ki bi jo morali prejeti niso znali dati. Saj je tudi sami v svojih življenjih niso prejeli. In s tem, ko ne živimo zares svojega življenja in ko nismo v stiku s sabo, naš notranji glas postaja vedno tišji. Poleg tega pa svet zunaj postaja tako glasen, da nam še dodatno otežuje, da bi zares slišali sebe. Tako tudi lahko hitro zapademo v prefinjeno zasnovan sistem primerjanja in tekmovalnosti. Kar je pa za naš ego vrhunski poligon, da uživa in tekmuje na vsakem koraku ter nam prigovarja, da moramo o tem svetu ZMAGATI. In to za vsako ceno. Imeti moramo boljšo službo, boljši avto, lepši in večji dom, boljši partnerski odnos, več potovati, lepše obleke s pravimi znamkami in še bi lahko našteval. V glavnem želi, da imamo perfekten lastni profil in da pokažemo svetu, da smo boljši od drugih ter da živimo navzven lepo in polno življenje. Kajti le takrat, ko nam bo šlo bolje kot nekomu drugemu bo pomenilo, da smo dovolj vredni in da smo enostavno boljši. Mogoče na videz že, a kaj ko bo praznina znotraj nas ostajala enaka oz. še večja. Večina svojega življenja sem sledil raznim ljudem, ki so na videz imeli nekaj kar jaz v danem trenutku nisem imel. In takrat je bila želja, da bi lahko živel podobno življenje kot ga imajo oni, zelo velika. To pa zato, ker zares nisem poznal sebe. Nisem se zavedal sebe in svojega bistva. Nisem vedel zakaj točno sem tukaj in zakaj sem prišel na ta planet Zemlja ravno ob tem času. In bolj kot sem se podajal v svoje globine, da bi odkril resnico o sebi in odvrgel laži in iluzije katere sem ustvaril o sebi, bolj sem se približeval svojemu domu in bolj sem slišal svoj notranji glas. Glas, ki mi je že od nekdaj pravil, da nisem kot ostali. Da sem zares unikaten in da imam povsem svojo pot. Kakor res prav vsak od nas. Vsak od nas ima znotraj sebe glas, ki si samo želi biti slišan. In ta glas znotraj nas, je v bistvu glas naše DUŠE. Na takšen način duša komunicira z nami. In ta glas nikoli zares ne utihne. Samo postane tišji, ker ga mi v določenih trenutkih svojega življenja ne želimo ali pa nismo sposobni slišati. Že dolgo je od tega odkar smo ga zares slišali in mu prisluhnili. Ampak verjamem in pa čutim, da smo trenutno v takšnem prehodu v naših življenjih, ko prav vsak od nas začenja slišati rahel šepet tega glasu. Glas naše duše, ki nas kliče, da se obrnemo vase. Ki nas kliče, da se vrnemo domov. Domov, K SEBI.