Pogum

Danes razmišljam o pogumu. Razmišljam kolikokrat v svojem življenju sem imel priložnost, da bi pokazal več poguma. Več poguma pri sprejemanju nekih odločitev. Ali pa več poguma, da bi bolj sledil sebi in pa poti, ki me je v danem trenutku veselila ali navdihovala. Včasih sem si želel več poguma, da bi vztrajal in ne bi obupal tako hitro. Po drugi strani pa sem si želel več poguma, da bi lahko zapustil in spremenil določene situacije v svojem življenju. Velikokrat je bil strah večji od poguma. Bolj glasen in odločen. In potemtakem sem večinoma deloval in sprejemal določene odločitve iz strahu. Lahko je bil to strah pred spremembo. Ali pa strah pred tem, da me ljudje ne bodo več sprejemali ali pa mi dajali pozornost. Da me ne bodo več videli in pa slišali. Ker kaj bo pa potem? Ali bom ostal povsem sam? Ali bom postal človek katerega ne bodo več razumeli. Saj če me ostali ne bodo več razumeli ali me bodo še sploh lahko sprejeli? Me bodo sprejeli takšnega kakršen sem? Vsa ta vprašanja so se nekje globoko v meni porajala in pomagala krepiti moj strah. In tako je strah skoraj vedno premagal moj pogum. Danes mi postaja vedno bolj jasno česa me je bilo tako strah. Strah me je bilo samega sebe. Strah me je bilo svoje luči. Strah me je bilo uspeha. In strah me je bilo, da bi se izpostavil in da bi si dovolil biti to, kar sem. Da ne bi bil mogoče »preveč« za ostale. Želel sem si spadati. Želel sem, da me ljudje sprejemajo. Šele sedaj pa vidim, da je pogum začel biti glasnejši in močnejši od strahu, ko sem se obrnil k sebi. Ko sem se začel zavedati sebe in pa svoje veličine. Ko sem se začel zavedati svoje luči. Svojega velikega srca. Ko sem se začel sprejemati in si izkazovati pozornost. Ko sem si začel jemati čas zase. Da se posvetim samemu sebi in samega sebe dodobra začnem spoznavati. Da sem sploh začel spoznavati kako delujem. Kaj mi je všeč. Kaj so moje vrednote. Kaj si želim in pa česa si ne želim. Kako si želim, da bi izgledala moja realnost. Moje življenje. Pogum je začel prihajati v ospredje, ko sem se nehal primerjati s svetom zunaj mene. Ko sem prenehal s primerjanjem moje poti s potjo drugih. Saj se zavedam, da je moja pot EDINSTVENA in UNIKATNA. Kakor tudi od vsakega posameznika. Pogumno sem se začel izražati in deliti sebe s svetom. Strah me je bilo samega sebe in pa življenja vse dokler nisem začel prevzemati odgovornost za svoja dejanja, za svoje počutje in za svoje življenje. Moj pogum je začel postajati močnejši z vsakim na videz majhnim korakom. In ko gledam nazaj v preteklost šele vidim, da so bili zares veliki koraki. Pogum je nekaj, kar je vedno bilo v meni. Že od nekdaj sem bil pogumen. A kar hitro z ugajanjem svetu in vsem okoli nas se ta pogum skrije. In tako prevzame krmilo strah. Strah nas je, da nismo dovolj dobri in da si nečesa ne zaslužimo. Strah nas je narediti korake v smer, za katero globoko v sebi vemo, da je tista prava. Da je ta smer nekaj, kar nas bo samo popeljalo bližje k sebi. In z vsakim hrabrim dejanjem in pogumnim korakom, smo samo bližje sebi. Smo vedno bolj v stiku s sabo. V stiku z našim izvorom. Smo vedno bližje našemu domu. Samo pogumno sledi sebi in svoji poti. Sledi svojemu klicu in notranjemu glasu. Pogum je namreč to, da sledimo svojemu srcu. Da sledimo SEBI.