Čas je

Čutim kaos, ki je trenutno v svetu. Čutim nemir v človeških srcih. Čutim razpotje, na katerem se je posameznik znašel. Del njega si želi osvoboditve, ozdravitve, zavedanja, ljubezni, čutenja in tega, da bi mogoče prvič v življenju začutil samega sebe in začel živeti. Del njega pa se boji. Je v strahu, dvomih, skrbeh in v konstantnem nemiru. Živčni sistem posameznika je pod pritiskom in čuti se, kot da bi želel izbruhniti.

Naša duša je tista, ki kliče po spremembi, transformaciji in po tem, da se vsak posameznik poveže s svojo dušo – da stopi v stik s sabo in začuti samega sebe. Naš um ter ego pa sta tista, ki to preprečujeta. Nekako nas ovirata pri tem, da bi naredili premik, in nas držita na mestu. Ne zato, ker bi bila naša sovražnika ali nasprotnika. Sploh ne. Ampak zato, ker se bojita. Ker sta se tako navadila živeti v coni udobja, da si enostavno ne želita spremembe. Strah ju je, da bi se odpravila v globine, saj vesta, da bosta večino stvari, za katere se tako močno držita in s katerimi se identificirata, morala enostavno spustiti.

Vsi ti delčki, s katerimi smo se tako močno identificirali – kot npr. prepričanja, da nismo dovolj dobri, da nismo sposobni, da se ne smemo izražati in predvsem to, da ne smemo čutiti, ker je to nevarno – se nas tako močno držijo in so del nas, da jih tudi sami na nek način ne želimo izpustiti. Ker nam je takšen način delovanja in življenja tako domač, mislimo, da drugače ne znamo in da drugače sploh ne more biti.

In tukaj nastopi razpotje. Naše duše so se začele močno prebujati, saj je čas, ko nas tudi vse dogajanje in stanje na Zemlji spodbuja k temu, da se obrnemo vase. Svet kliče po spremembi, po transformaciji. A ta sprememba se začne pri nas samih. Svet in življenje na Zemlji lahko spremenimo samo tako, da najprej spremenimo sebe. Da pogledamo vase, v naš notranji svet – v svet, ki je že tako dolgo del nas in v katerega si še nismo dovolili pogledati, saj se bojimo, kaj vse bi tam našli.

Na koncu ugotovimo, da se v njem skrivajo vsi naši vzorci, prepričanja, iluzije, razne travme, bolečine in rane. In to, kar najdemo znotraj, ni nič strašnega. Vsaka rana in bolečina, ki je nastala v tem ali prejšnjih življenjih, je tam z določenim namenom ter s sporočilom in zavedanjem, ki ga naš um ter ego enostavno ne moreta povsem razumeti. Za vsem tem se skrivajo največje ozdravitve, osvoboditve ter največja učenja in modrosti.

A da lahko to sploh preobrazimo in ozdravimo, si moramo najprej dovoliti spremembe v sebi. Vse dokler ne bomo pogledali vase in resnici v oči, se v našem notranjem svetu in posledično tudi v zunanjem žal ne more nič spremeniti. Lahko delamo spremembe navzven in s tem dobimo občutek oziroma pademo v iluzijo, da se res dogajajo premiki. Res je, da se s tem okoliščine navzven lahko spremenijo, a le navidezno, saj je občutek nemira znotraj posameznika še vedno prisoten.

Naš notranji svet trenutno močno kliče po spremembi in po tem, da nekaj ukrenemo. To pa zato, ker je čas. Dovolj dolgo smo čakali in vztrajali v nezdravih vzorcih, zmotnih prepričanjih in se vrteli v krogu bolečin. Dovolj dolgo smo vztrajali v nezdravih odnosih, ki kličejo po tem, da se preobrazijo ali pa preprosto razpadejo. Dovolj dolgo smo vztrajali v miselnosti, da nismo dovolj dobri in da si ne zaslužimo le najboljše. Dovolj dolgo smo spali in živeli na avtopilotu ter iskali rešitve, za katere smo globoko v sebi vedeli, da si jih mogoče zares ne želimo.

Sedaj je čas, da spustimo vse plasti sebe, ki smo jih zgradili na zmotnih prepričanjih, nezdravih vzorcih in različnih iluzijah. S tem naredimo prosto pot, da se lahko zopet povežemo s sabo, s svojo dušo, ter spoznamo in začutimo, kako veličastni smo. Spoznamo, kakšne globine premoremo in koliko ljubezni, moči, modrosti, sočutja ter odpuščanja je v nas. Vsi smerokazi, ki nam jih kaže življenje, že nekaj časa kažejo samo v eno smer: vase.

Zakaj? Ker je čas.