Ljubezen do sebe

Minilo je že 1 mesec od mojega zadnjega zapisa. In občutek imam kot da se je v tem enem mesecu zgodilo stvari za 1 leto. Znotraj mene se dogaja zares globoko potovanje. Ko sem že mislil, da ne morem še bolj stopiti v stik s sabo ter še bolj spoznati sebe, me življenje vedno znova preseneti. Vedno odkrijem še kaj novega. Še vedno se najdejo stvari, ki jih lahko ozavestim. Še vedno pride na plano kakšno omejujoče prepričanje ali pa že nek zastarel vzorec iz otroštva. Situacije in življenje pa se odvijajo ravno tako, da to znotraj mene sproži in da pride na plano tisto kar je takrat potrebno moje pozornosti. To pa samo z namenom, da lahko to tudi ozdravim. Iz dneva v dan se mi zlagajo stvari. Bolj kot se mi odigravajo situacije v zunanjem svetu ter bolj kot ozaveščam stvari, bolj tudi razumem zakaj se mi določene stvari dogajajo ali pa ponavljajo. Poleg tega pa se mi še izrisuje vedno bolj jasna slika glede moje preteklosti vse od otroštva oz. od rojstva dalje. Ko pogledam nazaj in ko pogledam na vse stvari, situacije, odnose z egom na strani ter z odprtim umom in srcem šele vidim, da se je vedno vse dogajalo ZAME. Prav vsaka stvar v življenju, ki mogoče tisti trenutek ni bila najlažja zame, me je naučila največ o samemu sebi. Takrat se je moja duša najbolj spominjala kdo v resnici je. Preko vseh teh izkušenj in dogovorov z različnimi ljudmi sem lahko ozaveščal svoja prepričanja, vzorce in iluzije. Vsaka oseba pride v naše življenje z namenom. Z namenom, da nas spomni kdo smo in da nam tudi pokaže, kje mogoče v danem trenutku še ne izbiramo sebe. Kako še vedno nimamo sebe dovolj radi. Kako še vedno mogoče postavljamo druge pred sebe. Vsak nam v bistvu kaže v danem trenutku koliko imamo zares radi sebe. Kaj vse smo pripravljeni trpeti in kje vse smo pripravljeni vztrajati samo zato, ker se v samem bitu še nimamo dovolj radi. Kaj vse dovoljujemo in kako se POMANJŠUJEMO, da bi vzdrževali odnose katerim je potekel rok in niso več v najvišje dobro nas. Vidim kako se hitro ujamemo v nek vrtinec oz. se začnemo ciklati kjer se nam pojavljajo dobesedno iste stvari. To pa samo zato, ker nam življenje res želi pokazati kako smo pozabili nase. Kako smo oddali določenim osebam to svojo moč, da oni upravljajo z našo srečo. Da nam samo oni lahko dajo ljubezen. Ker, ko dobimo od njih ljubezen (v bistvu gre velikokrat samo za pozornost in občutek varnosti) potem smo pa mi šele vredni. In vse dokler bomo pogojevali ljubezen na tak način bomo vedno bolj nesrečni in se bomo hkrati oddaljevali od samega sebe. Tam kjer je ljubezen, ni drame. Ni laži. Ni sprenevedanja. Ni prostora za neiskrenost, nespoštovanje in nezaupanje. Ni nobenih igric in praznih obljub. Tam kjer je ljubezen je MIR. Je VARNOST. So DEJANJA. Samo človek, ki ima rad samega sebe in se ceni ter spoštuje, bo lahko zares cenil, spoštoval in imel rad osebo nasproti sebe. Zašli smo s poti ljubezni, ko smo ljubezen začeli zamenjevati z NAVEZANOSTJO in ČUSTVENO ODVISNOSTJO. Navezali smo se na osebo in smo postali od nje čustveno odvisni. Odvisni od njene pozornosti. Ker nismo dobili dovolj pozornosti v otroštvu od naših staršev smo v naše življenje privabili popolne igralce, ki nam to odigravajo. In za vse te igralce smo lahko samo globoko hvaležni, ker nam s tem prinašajo darilo, da preko njih lahko razrešimo in ozdravimo prav te rane, ki so nastale tekom našega odraščanja. Tekom našega življenja. Ko enkrat vidimo širšo sliko in ko vidimo pot našega življenja vse do danes, lahko vidimo, da se je v vsakem trenutku vse dogajalo ZA NAS. Ker nas ima življenje rado. Ker želi da zrastemo in se razvijamo. In ker resnično želi samo to, da se mi spomnimo KDO V RESNICI SMO. Ker, ko enkrat mi vemo kdo smo. Ko začutimo resnico znotraj nas. Vidimo, da smo neizmerno močna, lepa in veličastna bitja. In ko to tudi začutimo, potem tudi ne dovoljujemo več stvari, situacij in odnosov, ki niso več v najvišje dobro nas. Zato, ker globoko v sebi vemo in čutimo, da si zaslužimo v tem življenju res samo najboljše.