Namera

Danes zjutraj, ko sem se prebudil sem si postavil namero za današnji dan. Ampak današnja namera je bila malo drugačna kot si jo po navadi postavim. Namreč skoraj vedno postavim takšno namero, da naj bo poln in čudovit dan z zanimivimi izkušnjami in čudeži. Danes pa sem se lotil namere drugače. In sicer sem dal namero samo to, da si želim ostati povezan ter v stiku s sabo, s svojim notranjim mirom. Kajti vse dokler sem povezan s sabo in vse dokler čutim samega sebe, sem potem lahko zares prisoten s sabo in z življenjem s samim. In ko sem prisoten z življenjem ter ko s tem živim v edinem trenutku, ki zares obstaja in to je trenutek – ZDAJ, potem je življenje samo po sebi že polno in čudovito. Kajti takrat zares čutim, kako duša živi življenje in takrat ne živim življenje iz prostora strahu, dvomov, pričakovanj in iz pomanjkanja. Ko imam sebe, imam v bistvu vse. Takrat potem ne zahtevam od zunanjega sveta, da me vidi, sliši ali na kakršenkoli način izpolni. Takrat je dan že sam po sebi poln in čudovit. In šele sedaj razumem zakaj mi v preteklosti ni bilo tako lahko živeti. Zakaj sem se vedno mučil s svetom zunaj mene in iskal pozornost na vseh krajih in koncih. Zakaj sem tako dolgo bežal in potlačeval stvari, ki so me počasi dušile in postajale nevzdržne. Vse to je bilo samo zato, da danes lahko zares cenim to, da sem našel mir in srečo v sebi ter znova vzpostavil stik s svojo dušo. In ravno to se mi zdi, da je vzrok našega trpljenja, ker nimamo sebe. Nekje na poti smo pozabili nase. Smo izgubili stik s sabo in posledično z življenjem samim. Že samo če pogledamo koliko smo skozi dan prisotni. Ali se sploh zavedamo svojega diha. Ali se sploh zavedamo svojega delovanja, svojih misli in dejanj skozi dan. Ali še sploh znamo ohranjati pozornost ali pa dovolimo okolici, napravam in vsem ostalim motilcem zunaj nas, da nam jo jemljejo in nas s tem oddaljujejo od nas samih. Da ostajamo odklopljeni in nepovezani. Ali smo še sposobni slišati petje ptic, glasove čričkov, žuborenje potoka in rahlo šumenje listov na drevesih. Vsem tem stvarem sem zares lahko zopet prisluhnil, ko sem prisluhnil sebi. Ne moremo slišati življenja, če v prvi vrsti ne slišimo sebe. Ne moremo živeti življenja, če v prvi vrsti ne živimo sebe. Vse dokler ne bomo začutili svoje vrednosti in se zavedali svoje drugačnosti in unikatnosti, bomo vedno iskali potrditve zunaj nas, igrali različne vloge in si menjavali svoje maske z namenom, da nas svet vidi, sliši in sprejme. Vse dokler se zares ne utrudimo. Jaz vem, da v nekem trenutku sem se. Nisem mogel več biti nekaj kar nisem samo zato, da bi spadal. Samo zato, da bi me ostali videli ali sprejeli. Vse to je ena velika igra v katero se ujamemo že zelo zgodaj. Iz nje pa izstopimo tako, da se obrnemo vase. Da pogledamo v svoje vzorce, prepričanja in iluzije, katere smo prevzeli za svoje in smo jim začeli verjeti na poti našega življenja. In zaradi katerih tako trpimo in si ne dovolimo, da bi živeli življenje iz prostora miru, ljubezni in iz te polnosti ter življenja, ki je v nas. Življenje nam na vsakem koraku nudi priložnost, da se obrnemo vase ter naredimo nekaj drugače in spremenimo svoje življenje. Lahko stopimo korak bližje k sebi, lahko pa se še naprej oddaljujemo od sebe in od svojega bistva ter od tega kdo v resnici smo. Izbira pa je naša.