Odpuščanje

Eden glavnih gradnikov, ki nekako sestavlja naš notranji MIR, je ODPUŠČANJE. Da se lahko sploh v življenju pomaknemo naprej in odvržemo breme z nas, je potrebno odpustiti ljudem, ki so nas na kakršenkoli način ranili ali prizadeli. Namreč ljudem odpustimo zaradi sebe in ne toliko zaradi njih samih. Odpustimo jim, da se mi pomirimo sami s sabo. In da najprej odpustimo sebi, ker smo določene stvari v naših življenjih dovoljevali. Da si odpustimo, ker smo v določenih trenutkih delovali kot smo. Ter da si tudi odpustimo, ko smo mi bili tisti, ki smo nekoga prizadeli ali ranili. Saj nismo znali drugače. Če bi, potem ne bi delovali tako kot smo. V življenju me je marsikaj prizadelo in ranilo. Čeprav tega navzven nisem nikoli pokazal ali pa na kakršenkoli način izrazil. In na začetku sem bil jezen na vse ljudi, ki so mi prizadejali bolečino. Zakaj so ravno mene tako prizadeli? Zakaj se ravno meni to dogaja? Dokler nisem spoznal, za moj um in ego, bridko resnico. Zato Miha, ker si na nek način vse to tudi dovoljeval. Ker nisem vedel kdo sem v resnici in ker sem bil oddaljen od samega sebe sem dovolil, da so ostali narekovali moje življenje in odločitve. Jaz sem tisti, ki sem dovolil, da so se me določene besede in dejanja dotaknile. Dotaknejo pa se nas samo takrat, ko ne vemo kdo mi smo. In takrat kupimo dobesedno vse iz okolice, da nam povejo kdo mi smo, kaj bi morali biti in kaj bi morali postati. Ko smo oddaljeni od samega sebe dovolimo, da drugi manipulirajo z nami, nam obračajo besede in s tem ustvarijo polje, kjer se naseli še več strahu in dvomov v nas. Do tega pride pa zato, ker mi to vse dovoljujemo. Ampak ravno skozi te situacije sem prejel največ znanja. Sem največ zrasel in se razvil. Šele skozi te situacije sem spoznal kaj sploh je RESNICA. Kaj sploh pomeni biti oddaljen od sebe. In moral sem izkusiti ta pol. Pol v katerem sem povsem izgubil sebe in to kdo sem jaz v resnici. Le tako sem lahko potem izkusil še drugi pol. Pol v katerem spoznavam kdo je Miha in zakaj je tukaj. In nikoli se še nisem počutil tako ŽIVEGA in tako v STIKU s samim sabo. Ravno zaradi vseh teh situacij in okoliščin, ki so me samo peljale bližje k sebi. Da lahko prvič v življenju rečem, da sem SREČEN. Da imam v sebi MIR. Da sem POLN življenja. Da mi nič ne manjka in da nisem v nobenem pogledu napačen. Ampak da sem perfekten točno takšen kakršen sem. Da zares sprejemam vse svoje dele, tudi tiste, ki mogoče še na trenutke potrebujejo več pozornosti, potrpežljivosti in ljubezni. In nič od tega ne bi bilo mogoče, če ne bi šel skozi situacije, ki mi jih je namenilo življenje. Vsak, ki me je na nek način prizadel ali vzbudil kakršnokoli negativno čustvo znotraj mene mi je s tem predal veliko DARILO. Darilo, da sebe pobližje spoznam. Da mi je odkril rane katere imam še za pozdraviti. In kako neki naj bom sploh jezen na takšne ljudi. Da se razumemo, bil sem na trenutke tudi jezen, saj je tudi to ključni del procesa in zdravljenja. Ampak ne morem biti več. Zaradi sebe ne. Zaradi svojega miru. Lahko sem jim samo iz dna srca hvaležen. Saj na koncu tudi spoznaš, da vsi ti ljudje, ki nas ranijo, so tudi sami zelo ranjeni. Imajo v sebi globoke rane. In ko sem začutil tudi njihovo bolečino znotraj njih, mi je bilo lažje razumeti vsa njihova dejanja. Vse njihove besede. In s tem mi je bilo tudi lažje odpustiti. Ranjeni ljudje bodo vedno ranili tudi druge. Vsaka situacija, ki se nas dotakne pa nam v bistvu odkrije naše rane in nam samo pokaže kaj še lahko ozdravimo znotraj sebe. In z vsako ozdravljeno rano, pa smo korak bližje k sebi. Bližje k notranjemu miru. Ta pa je tisto, kar nam omogoča, da živimo življenje brez strahu in dvomov. Ter da živimo bolj POLNO, PRISTNO in AVTENTIČNO.