Trenutek ZDAJ

Vse kar imamo je ta trenutek. Je trenutek ZDAJ. Ko smo zares prisotni v naših življenjih, takrat preteklost in prihodnost ne obstajata. Saj se vse dogaja v tem večnem trenutku ZDAJ. Ko smo zares prisotni, lahko opazimo da ni prostora za naš ego in misli. Takrat ne razmišljamo o življenju, o naših izzivih, problemih, osebah, odnosih, odločitvah, ki smo jih sprejeli, itd. Ampak se dobesedno zlijemo s tem trenutkom, ki je v danem momentu vse kar obstaja. Ko smo prisotni sami s sabo, ko smo prisotni s svojim delovanjem, takrat se pravzaprav odvija ŽIVLJENJE. Vsakič ko se ustavimo za trenutek, že pričnemo razmišljati kaj bo naša naslednja poteza. Kaj bo naslednje o čem bom razmišljal. Kaj bo naslednje kar bom počel. Ker nekaj moram početi. Nekaj moram razmišljati. Ne morem delati in misliti nič. Potem ne bom več obstajal. Ampak tudi to je iluzija v katero smo se ujeli. Mislimo, da moramo ves čas biti v delovanju, nekaj početi ter vedno nekaj razmišljati. Opravki, delo in ostale stvari nas kar hitro povlečejo nazaj v delovanje, kateremu nikoli ni konca. Večina stvari, ki jih počnemo, jih počnemo že avtomatsko. Kot da smo na avtopilotu, kjer se skozi življenje premikamo večina časa v nezavednem stanju. Ko pa se za trenutek ustavimo, ter v miru zadihamo, se nam odpre odlična priložnost, da se vrnemo v SEDANJI trenutek. Da začutimo svoj dih. Da začutimo svoje telo. Da začutimo samega sebe. Da se zavedamo sebe, svojega telesa, drže, diha. Ugotovimo, da v sedanjem trenutku ne obstaja ničesar, kot samo ta trenutek. In zakaj nam po navadi ne uspeva živeti bolj prisotno in z zavedanjem v našem  delovanju? Ker smo večina našega časa ujeti v PRETEKLOSTI in PRIHODNOSTI. EGO in UM, najraje prebivata v teh dveh dimenzijah, saj se tam najlažje poistovetita. Tam se počutita varno. Tam jima je tudi najbolj udobno. Ujamemo se v vrtinec preteklosti, ko obžalujemo svoje odločitve in ko si želimo, da bi se stvari izpeljale drugače. Na vsak način se želimo vrniti v preteklost, da bi naredili drugačne izbire in naredili drugačne odločitve. Verjemite, da ste v preteklosti sprejeli odločitve, v najboljši možni veri in nikakor ne bi mogli delovati drugače, saj takrat še niste bili sposobni sprejeti drugačne odločitve. Vse je del učenja. Vse je del oblikovanja nas samih. Preteklosti ne moremo spremeniti. Preteklost je tukaj, da jo sprejmemo in se od nje nekaj naučimo. Saj je vsaka izkušnja v našem življenju prišla z namenom. Na nam je da ugotovimo, s kakšnim. Če pa ne razmišljamo o preteklosti, pa se hitro obrnemo v prihodnost. Kjer si postavljamo cilje in si skiciramo kako naj bi naša življenja izgledala, ter kako bi se naj nekaj uresničilo in na kakšen način. Potem pa, ko se zopet vrnemo nazaj v sedanjost, začutimo žalost in razočaranje, saj se te stvari še niso prikazale v naših življenjih. Ter dvomimo, da se kadarkoli bodo. In ker smo tako navajeni, da se vse v naših življenjih dogaja hitro in instant, si tudi želimo doseči naše cilje v najkrajšem možnem času. Že jutri bi radi vse imeli in vse dosegli. Že jutri bi se radi znašli na cilju. Vse to pa nas odmika stran od bistva življenja. In to je POT. Pot pa se odvija samo v tem trenutku ZDAJ. Saj ravno ta trenutek hodimo po njej ter si jo tako tlakujemo do naših postavljenih ciljev. Nič ni narobe če gledamo v preteklost in prihodnost, le da ne začnemo tam ŽIVETI. Ampak da živimo prisotno, tukaj in zdaj. Da ustvarjamo svojo realnost iz tega trenutka, ki se ravnokar odvija. Ravno tukaj se dogajajo največji čudeži, če smo jih le pripravljeni videti in začutiti. Vsi cilji, vsa MANIFESTACIJA našega življenja, se kreira iz tega trenutka ZDAJ. In ko smo prisotni sami s sabo in smo v trenutku zdaj, smo lahko prisotni tudi z ostalimi. S svojo družino, s svojimi otroci, partnerji, prijatelji, sodelavci,… Le tako smo lahko prisotni z ŽIVLJENJEM samim.